Svoje izkušnje pri delu s psi in konji pridobivam in znanje nadgrajujem že od leta 1990, ko sem živela v Moskvi. Vrsto let sem tekmovala v dresurnem jahanju in preskakovanju ovir, sedaj pa sem že več kot dve desetletji aktivna tudi kot trener obeh disciplin. Poleg jahanja in treniranja konjev sem leta 1996 začela trenirati tudi agility z mojim belim bokserjem Joy-em in kmalu zatem začela tudi tekmovati.

Pred sedmimi leti je v moje življenje prišel moj avstralski govedar Avatar. Ko je bil star 15 mesecev, sva začela trenirati agility. Dlje kot sem trenirala in več ljudi in psov kot sem srečevala na treningih in tekmovanjih, bolj sem opažala podobnosti med skoki pri enih in drugih. V pogovoru z inštruktorji in nekaterimi tekmovalci smo ugotovili, da je največja razlika med šolanjem konj in šolanjem psov v tem, da so konji namerno naučeni skakati, medtem ko za pse velja, da je zanje naravno preskakovanje ovir, ki so postavljene 5-7 metrov narazen. Tako je nastala ideja, da bi znanje, ki ga imam iz dolgoletnega treniranja konj, pri katerem sem se vedno osredotočala zlasti na tehniko skakanja, prilagodila in uporabila pri treningu agilityja.
Vem, da tudi če ima konj dobre predispozicije za skoke, to ne pomeni nujno, da bo dober kot tekmovalec v preskakovanju ovir. Skozi kariero trenerja sem se naučila, kako pomembno je trenirati skakalno gimnastiko in vsakega konja naučiti ustrezne in pravilne tehnike skakanja. Specifične vaje v skakalni gimnastiki so osnova treninga vsakega konja, ki tekmuje v skakanju.
In enako velja za pse. Vsi psi znajo skakati, vendar to ne pomeni, da lahko pretečejo progo z dvajset in več ovirami s polno hitrostjo, optimalno in varno. In tako sem začela sodelovati s prijatelji in njihovimi psi, da bi jim pokazala in jih naučila, kako izboljšati sposobnost skakanja njihovih psov. In kot je bilo pričakovano, so ti psi kmalu začeli prenašati sposobnosti in izkušnje, ki so jih pridobili z usmerjenim treningom skakalne gimnastike, na tekmovanja.
Rada bi se zahvalila vsem vodnikom psov in njihovim psom, ki so zaupali mojemu znanju in strokovnosti moje vzgoje. Vsi ste mi dokazali in hkrati potrdili, da lahko s pravilnimi vajami psom pomagamo bistveno povečati zavedanje svojega telesa in izpopolniti tehniko skakanja, kar je vse osnova za varen trening in dobre rezultate.
Posebna zahvala gre Katarini Podlipnik Capuder in Lei Komat, ki sta mi prvi zaupali in me povabili k delu z njunima psoma ter me spodbudili, da svoje znanje in izkušnje delim preko spletnih tečajev in seminarjev.

Reference

Lea Komat
“Če pes med skokom iztegne zadnje noge in če pred skokom ne meri korakov, potem je dober skakalec.” Tako kot mnogi v agilityju, sem bila v to, do pred nekaj leti, ko se je v moj tečaj agilityja prijavila ena prav posebna učenka, prepričana tudi sama. Nisem vedela, da bo imela tako velik vpliv na moje prihodnje dojemanje pasjega gibanja, skakanja in agilityja nasploh. Po nekajmesečnem treningu v mojem razredu mi je dejala, da je med drugim tudi trenerka konj in da je njena največja strast pri učenju konj pravzaprav pomoč pri njihovi tehniki skakanja. Iz radovednosti sem jo vprašala, če lahko oceni skakanje mojega psa (Bay) in mi da nekaj napotkov, kako delati v nekaterih situacijah, ki so zanj težke, in tako se je začelo najino sodelovanje. Najprej sva začeli delati z Bayom, za katerega sem mislila, da takšnih vaj tako ali tako ne potrebuje. Ne bi se mogla bolj motiti. Po nekaj tednih vadbe sem začela opažati napredek, za katerega nikoli nisem mislila, da je možen ali sploh potreben. Težko je verjeti, a moj pes je na skokih postal še hitrejši in še zanesljivejši. V zraku je preživel bistveno manj časa kot pred vajami. Njegovi skoki so postali bolj tekoči in učinkoviti. Bila sem vse prej kot lahek študent. Ker sem prej imela psa s težavami pri skakanju, sem naredila nekaj vaj za skakanje, da bi mu pomagala izboljšati skakalne sposobnosti. Ker pa vaj, ki sem jih delala, ni razumel, so le še poslabšale situacijo. Ko mi je Alenka predstavila podobne vaje (s pravilnimi razdaljami in višinami, kar je pomenilo vso in bistveno razliko), kot sem jih izvajala s svojim prvim psom, sem bila skeptična. Skrbelo me je, da bodo mojo psičko upočasnjevale. Zame je bilo nepredstavljivo, da lahko takšne vaje spremenijo psa, ko preteče progo s polno hitrostjo. Trajalo je nekaj mesecev, preden sem res začela zaupati njenim nasvetom. Spoznala sem, da moje znanje o pravilnem skakanju ni le omejeno – dejansko ga sploh ni bilo. Odkar sem začela delati z Alenko, pred nekaj več kot 3 leti, sem se naučila ogromno o zgradbi psa, biomehaniki in pravilni tehniki skakanja. Sedaj, ko vidim psa na progi, ne vidim le kako hiter in dober je, ampak sem začela opažati tudi, kakšno je njegovo gibanje, kako prenaša težo pred skokom, kako uravnotežen je v zraku in kako uporablja svoje telo skozi celoten tečaj. Ker ima vsak pes drugačne potrebe, Alenka vadbo prilagodi vsakemu psu posebej. Vsakega učenca jemlje kot posameznika in v pomoč njemu vlaga vso svojo energijo in znanje. Ima izjemno oko za podrobnosti in ujame res vsako malenkost. Sem izjemno srečna in hvaležna, da so se najine poti pred nekaj leti križale in se imam tako tudi jaz možnost učiti od nje. Njeno znanje o skakanju in pasji biomehaniki je res impresivno in videti je, da to kar počne, resnično obožuje.