Jahati sem začela že kot otrok, sprva kar na kmečkih konjih v domači Kremenci. Tudi med študijem v Angliji sem poiskala družbo konj in se prvič vpisala v čisto pravo šolo jahanja, hkrati pa takrat spoznala, da resnično jahati do tedaj še sploh nisem znala. Iz Anglije sem se za leto dni preselila v Irak, kjer pa ženskam ni bilo dovoljeno jahati. Sledila je selitev v Rusijo, kjer sem ostala 10 let. No, in tam sem začela jahati v olimpijskem kompleksu Bica in tekmovati za timerjazovsko akademijo in se hkrati kot prva tujka začela udeleževati turnirjev v preskakovanju ovir. V Moskvi se je leta 1996 začela tudi moja trenerska kariera (pri trenerjih V. P. Kalinin, I. Samodurovskij, V. Kulikov, Nina Menjkova idr.). Tekmovala sem v dresuri in preskakovanju ovir. Leta 2001 sem pridobila tudi trenersko licenco “učitelj jahanja” pri KZ Slovenija.

Znanje, izkušnje in široko srce, posebej naklonjeno živalim, mi pomaga poiskati stik z vsakim konjem in še tako težavnim jahačem. Blizu sta mi natančno in potrpežljivo delo pripravljanja in dresure konj kot tudi individualno delo s posamezniki, ki želijo s konji splesti prijateljske vezi.
Imam veliko izkušenj pri treniranju skupin in posameznikov, začetnikov in izkušenih jahačev, otrok in odraslih. Poznavanje metod Linde Tillington in Panellija mi pomaga pri delu z svojeglavimi, živčnimi in trmastimi konji, opiram pa se tudi na izkušnje nemških in ameriških jahačev ter upoštevam moderne jahalne trende. V času treninga se popolnoma posvetim individualnim sposobnostim in željam jahača ter konju.
Prvi koraki pri jahanju so najpomembnejši za primeren odnos do konja, zato sem otrokom vedno najprej omogočila, da so spoznali konja in njegove navade. Pomembno se mi zdi, da se najmlajši jahači preko igre, na varen način, naučijo spremljati konjevo gibanje in pridobijo osnove za nadaljnje učenje jahanja.
Jahanje priporočam vsem, ki v konju vidijo ali bi si želeli videti prijatelja in partnerja. Jahanje je namreč kot šport primerno za vse starostne skupine in primerno tudi za tiste, ki jim je zaradi neznanja morda nerodno sesti na konja ali pa so se konjev morda celo nekoliko bali.

Več si lahko preberete tudi v intervjuju, objavljenem v Reviji o konjih, decembra 2017, v članku z naslovom: Iz Rusije z ljubeznijo.

Reference

Maša
Hči je vedno sanjala o samorogu in je vedno, ko je kjerkoli videla konja, verjela, da je to samorog iz njenih sanj. Kljub tej veliki želji, pa se je konj bala. Zdeli so se ji preveliki, da bi jih lahko jezdila. Zate Alenka, sem izvedela povsem po naključju. Kako neverjeten občutek imaš za ljudi in še posebej za otroke. Točno si vedela, kdaj in koliko moraš biti mehka in prizanesljiva, prav tako pa si znala postaviti mejo in zahtevati red, ko je bil čas za resno delo. Med vama se je zgradilo neverjetno zaupanje! Danes je moja Mia mada jahačica. Vajine slike iz časa njenih začetkov še vedno nosim v denarnici, Mia pa ima z njimi še vedno polepljeno sobo. Hvala ti, ker si ji pokazala plemenitost konj, na način, za katerega verjamem, da si sposobna samo ti!

Polona
Ko ti tole pišem imam solzne oči, vendar so to solze sreče. Že vrsto let se borim z boleznijo, ki mi onemogoča živeti življenje, brez gibalnih omejtev. Ko mi je mama omenila, da bi lahko morda poskusila sesti na konja, sem mislila, da se šali. Kako le? „Preprosto“, si rekla „Pomagala ti bom in če ti ne bo všeč, ti ne bo treba nikoli več ponoviti“. No, ta drugi del se ni zgodil. Dokler sem lahko, sva se redno videvali. Dala si mi upanje in mi pomagala umiriti se, umiriti moje strahove. Žal mi je, da mi je korona v zadnjih dveh letih, onemogočila najina srečanja, a verjamem, da nisem nič pozabila in da bova vse zamujeno še nadoknadili. Hvala ti, ker razumeš in me spodbujaš tudi, ko se ne vidiva!